View Full-Size Image

 

Izvor priimka Trstenjak ne velja iskati v Kavkazu (končnica –jak), v Franciji, na Hrvaškem ali kje drugje, saj gre pri Trstenjakih za staroselce. Koren priimka Trstenjak zelo verjetno izvira iz besede trs, trstika – vinski trs in je povezan z vinogradniško dejavnostjo, tako značilno za to območje. V tem delu Štajerske so namreč ̀e v srednjem veku obstajale t.i. gorske skupnosti in gorske pravde, čeprav imamo obsènejše podatke o njih šele iz 16.-18.stoletja. Kot Gorske bukve označujemo v nemščini zapisan zakon, ki je bil izdan leta 1543 za Štajersko in ki je v tej dèeli urejal pravna razmerja v zvezi z gorskopravnimi zemljišči. Za ta zemljišča je veljala posebna vrsta zajma po gorskem pravu (Bergrecht). Vinogradi so se po svojih pravnih lastnostih delili na: - pridvorne (dominikalne) vinograde, ki jih je zemljiško gospostvo obdelovalo v lastni rèiji s tlako ali najetimi delavci in je obdr̀alo ves pridelek za svojo razpolago; - hubne vinograde, ki jih je imel kmet, kot del svojega podlònega zemljišča, od katerega so se dajale po urbarju določene dajatve; - gorskopravni vinogradi so nastali šele kasneje in sicer v fazi velikih krčenj , največ po jùnih, dotlej z gozdom poraščenih obronkih gričev in zunaj vaških naselij. Tisti, na čigar zemlji je nastal kompleks gorskopravnih vinogradov (gora), je bil za ta kompleks Gorski gospod. Dedni zakupniki posameznih parcel pa so se označevali kot sogorniki ali mejaši. Izraza sta soznačna! V prvih desetletjih 16. stoletja ko so marsikje v Evropi òivljali pridvorno gospodarstvo, so si gorski gospodje prizadevali poslabšati zajem po gorskem pravu, ki jim je dajal le malo dohodkov. Predvsem so hoteli z gorskopravnimi vinogradi ob smrti sogornika bolj prosto razpolagati, bodisi da bi potegnili goro postopoma v lastno rèijo, bodisi da bi vinograd lahko znova prodali. Sogorniki iz vrst plemstva, meščanstva ali večjih pridvornih kmetovalcev pa so vendar imeli ̀e toliko moči, da so se temu uprli. Rezultat tega konflikta so Gorske bukve, ki so se ̀e 1583 prevedle v Slovenščino. Sogorniki ene gore so tvorili svojevrstno interesno skupnost, sestavljeno pogostoma iz ljudi v različnem drùbenem polòaju, ki je imela avtonomijo, t.j. sestajala se je enkrat letno na zbore pod predsedstvom gorskega gospoda. Ti zbori so se imenovali gorske pravde. Navzoči so bili vsi sogorniki, odločal pa je prisedniški kolegij. Potrebni so bili predvsem zato, ker je bilo treba nekatera dela opraviti koordinirano (postavljanje ograj, trgatev,…) in se o tem dogovoriti. V luči etnografskih, geografskih in arhivskih virov velja sprva osvetliti območje, ki predstavlja zibelko v katero je bil Trstenjakov rod polòen. Življenski prostor Sl. goric, Dravskega in Murskega polja imenovan Prlekija, je Štajersko-panonskega človeka s svojimi značilnostmi in razgibano zgodovino dodobra zaznamoval. Naziv Prlekija je pisno izpričan šele v začetku 20. st., izvira pa iz posmehovanja drugih krajev narečni besedi »PRLE« = prej; (…tam kjer smo bili poprej, kjer so dugi ostali). Značilno narečje je skupno vsemu območju. V predindustrijski dobi so Prleki pogosto razvijali kmečko samodrštvo in koservativno miselnost. Kmetje so se izrazito ločevali od ̀elarjev in viničarjev. Še danes si pri delu in v nesreči radi pomagajo, so drùabni, vesele narave in marsikdaj tudi bahavi. Spričo navezanosti na zemljo se večinoma niso izseljevali. Razvijali so čut pripadnosti kraju. O tem pričajo tudi šaljivi vaški grbi, s katerimi so se ob številnih slovestnostih radi postavljali (Sinica, Sklizki piškur, Svoj čas – Krčevina, Seme na mlince, Volčja čreva in močna muha – Obrè, Brglez, Dobra prilika – Grabe). Naselitev območja je bila v prometnem smislu nedvomno pogojena s staro rimsko cesto, plovno potjo po Dravi, skozi Ormò je vodila srednjeveška trgovska pot med Jadranom in Panonijo, lokalna trgovska pot proti današnji Murski soboti, od Ptuja naprej pa je ̀e bila speljana dèelna cesta. Če iz podatkov krajevnega leksikona povzamem nekaj osnovnih navedb iz vasi, ki òje določajo obravnavano območje od koder naši skupni predniki izvirajo ugotavljam da gre za naselbine razpotegnjene v eni ali dveh vzporednih nizih hiš, ponekod tudi posamično razdrobljenih. Hiše so zidane v ključ, nekatera gospodarska poslopja pa stoje samostojno. Na zahodu se dviga Hum (303 m), kot poslednji JV izrastek Slov. goric. Prst na J je peščena, drugod ilovnata. Glavne poljščine so koruza, krompir in pšenica. Kmetijam običajno pripada tudi kak sadovnjak ali vinograd. Na S strani so zasebni gozdovi – Gmajničke šume. Poglavitno drevje: Hrast, Gaber, Bor. Mnogo gob, obilje divjadi, zlasti srnjad, zajci in fazani. Divje svinje so redke. Razvita je ̀ivinoreja. Najdeni sta bili dve kamniti sekiri, 1906 so izkopali bronastodobni plani grob. 1953 antični grob s kamnito pepelnico in dvema posodama. Krčevina (iz krčiti): Razlòena ravninska vas z redkimi osamljenimi kmetijami, na severnem podnòju Huma ob cesti Ormò – Stročja vas. V nedrju tega dela Ljutomersko – Ormoških goric je to ravnica, kjer so si kmetje ̀e v davnini pridelali veliko ̀ita in si s tem zagotavljali debelejšo rezino kruha. Prst je tèka, v globini 60 pa tja do 80 cm nepropustno podzolje. Izrazito njivsko – travniška usmeritev. Prevladujejo njive deljene na spodnje in zg. Krčevine. Glavne poljščine so: koruza, pšenica, krompir in deteljno travne mešanice. Zametki velikih njivskih kompleksov. Zasebni mešani gozdovi v katerih je veliko zajcev, fazanov in srnjadi. Ob hišah sadno drevje in čebelnjaki. Velike čvrsto zgrajene hiše pričajo o nekdaniji kmečki veljavi. Tri črne kuhinje. Večje kmetije usmerjene v intenzivno ̀ivinorejo. Tr̀ni presèki so govedo, prašiči, perutnina, pšenica in krompir. Grabe: Gručasto naselje na polònem pobočju tik zahodno od Središča, s katerim se stika ob potoku Črncu. Na Z ga loči od sosednjega Obrèa potok Bobot. Pripadajoči zaselek Marof. Hiše so pretèno ob cesti Ormò – Čakovec, s katere se tu odcepita cesti proti Šalovcem in k reki Dravi. Prst je plodna in peščena. Njive in travniki so na J in S strani: Cirkevca, Jasenovec, Ciglenca, Dogšov breg, Jelenščak. Glavni pridelki so koruza, krompir in pšenica. Na S strani so v zasebni lasti Grablenške šume z Gabri in Hrasti, bogate gob, zajcev, fazanov in srnjadi. Pri hišah so brajde, ostarele jablane, slive in hruške. Pomembno čebelarstvo. Prevladujejejo prave kmetije z gosp. poslopji zidanimi v ključ ali pa so stegnjena. Najdenih je bilo več kamnitih sekir, S od vasi pa bronaste predmete iz obdobja kulture ̀arnih grobišč. Za zadostno zaokròitev podobe obravnavanega območja bo sicer potrebna še podrobnejša preučitev (urbarjev, davčnih popisov, vojaških evidenc ipd.), ki predpostavlja širšo predstavitev, upoštevajoč dejavnike običajev, obrti, trgovine, vojn, … Glavni viri podatkov, ki jih trenutno zbiram so: - Škofijski arhiv v MB (pregledane so bile naslednje rojstne matične knjige Župnišča Sv. Miklav̀ pri Ormòu: R1689-1710, 1786-1809,1809-1837,11838-1866,1867-1900) – 26 drùinskih listov; Knjige porok in knjige umrlih še niso pregledane (enako velja za sosednje vasi); - NUK (Katalog ogròenega knjìničnega gradiva, korespondenca: A.Aškerc, S.Gregorčič, …); - SAZU (Izposoja raritete: A.Trstenjak »Spomenik slovanske vzajemnosti«) - UKM (Izposoja: Janez J. Švajncer »Svetovna vojna 1914-1918«, J.Siebmacher »Der Adel von Kroatien und Slavonien«, A.Trstenjak »Slovensko gledališče«, I.Hribar »Moji spomini« V.Vakaj »potovanje v prago«, Korespondenca: Frana Levca, Vošnjak – Pobratimi, Časopisi: Slovan, Ljubljanski zvon, Dr. Dragutin Frankovič »Davorin Trstenjak – borac za slobodnu školu« … - Ljubljanski antikvarijat (prodaja raritete: »Letopis Slovenske matice 1906«); - Knjìnica Dom̀ale (Izposoja: Zoran D. Nenezić »Masoni u Jugoslaviji 1764-1999): - Bukvarna Ciproš (Antikvarna prodaja: Marija Vrbetić »400 godina karlovačkog školstva«): - Hrvatski dr̀avni arhiv (Leksikon prezimena SR Hrvatske, Fondi in zbirke HDA 786 Razne obitelji, 884 Hrvatsko plemstvo, 885 Zbirka grbovnica, 886 Prijepisi grbovnica, 888 Rodoslovlja); - Arhiv na Dunaju (Pisna korespondenca D.Trstenjaka); … in mnogi drugi; Kot zanimivost naj povem, da se v najstarejših (na srečo ohranjenih) krstnih knjigah (Taufbuch des kath. Pfarramtes St. Nikolai Kreis Friedau in Nikolai am Kaisersberge, Gemeinde Keisersberg Band/Jahrgang R1689-1710) modificirano pojavlja naš priimek ̀e: - Septembra 1704 – Ex Gomilla: Georgig Tersteniag (…legitimi patris itd.); - Decembra 1705 – Ex Gomilla: Mathias Terstenig (…legitimi patris itd.); - Novembra 1689 – Ex Šalovci: Petrus Tersztenijak (…legitimi patris itd); Povezave pa bo pred potrditvijo potrebno še rodoslovno preučiti – pri teh starejših krstnih knjigah bom potreboval tudi strokovno pomoč saj niso napisane tabelarično, temveč je bila v rabi še metodologija linearnega zapisovanja in sicer v latinščini. Z gotovostjo pa lahko sledim vse tja do Matije oz. Mathias-a Trstenjaka, stan – kmet, naslov: Krčevina 10 , datum rojstva neznan oz. 17?? – bil je oče Thomas-a 06.12.1804, Mathias-a 13.06.1808, Ursule 24.09.1812, Anne 07.07.1814, Theresie 12.09.1820, Barbare 20.10.1821 in Joannes-a 13.08.1818. O slednjem (Ivanu Trstenjaku.) je znano, da je bil po naravi vsestransko nadarjen in ̀e v šoli odličen učenec. Po podatkih škofijskega arhiva v Mariboru se v poklicni rubriki zanj navaja poklic gradbenega mojstra. Dragutin Frankovič pa v svojem delu opisuje, da se je v Čakovcu je izučil za sodarja, za tem pa po tedanji navadi potoval po svetu in se naučil še hrvaški, češki, mad̀arski in nemški jezik. Po povratku v domovino je zgradil lepo hišo na domačih Krčevinah. Prèivljal se je z obdelovanjem zemlje, ukvarjal z vinogradništvom in sadjarstvom, zraven pa izvajal še sodarsko obrt. Kot izredno delaven in pošten človek je veljal za dobrega gospodarja in ùival sloves enega najpremònejših in najuglednejših ljudi v celotni vinorodni regiji. Zelo rad je bral. Njegov sin Davorin ga v svojih spisih za otroke in mladino opisuje kot krepkega, neutrudnega, delovnega in čutečega, vendar tudi odločnega človeka ter vnetega slovenskega rodoljuba. Poročen je bil z Ano Trstenjak roj. Zidarič (Anna Sidaritsch), ̀ivel pa naj bi 86 let. Njegova ̀ena Ana je izstopala z bistrim umom, pòrtvovalnim delom in ljubeznijo do svojih kakor tudi drugih otrok. Rodila in vzgajala je šest svojih otrok (prvorojenec je bil Davorin, za njim se rodi Ivan, sledili pa so še Anton, Franc, Jakob in Mihael), preskrbela in vzgojila pa je tudi dvoje deklet, sirot Davorinove pokojne tete. Bila je vzor materinske ljubezni, dobrote in pravičnosti. Ker je oče Ivan izredno cenil šolstvo in prosveto, je izšolal štiri sinove. Vsi so končali Kraljevsko gimnazijo v Varàdinu, dva pa sta tudi diplomirala na Dunaju. Sin Ivan je po običaju, da se posestvo ne bi razdrobilo, ostal na domačiji. Poročil se je s Theresio Jurkovič, ki mu rodi šest otrok (Emilia, Theresia, Maria, Johann, Peter in Ciril). Jakob je po uspešno zaključeni gimnaziji prestopil v učiteljsko slùbo. Davorin pa naj bi kot prvorojenec postal duhovnik. To je bila predvsem ̀elja njegove pobòne matere, s čimer se je strinjal tudi oče Ivan. Davorin pa ni imel ̀elje po nadaljevanju šolanja, saj je pri delu z očetom vzljubil gospodarjenje in hotel postati kmet. Zato se je s tèkim srcem pokoril očetovi odločitvi, da mora po (z odliko) opravljeni šoli na Humu in Sv. Miklav̀u, nadaljevati šolanje na Varàdinski gimnaziji. Ni znano kakšen motiv je botroval njegovi odločitvi, da se namesto semenišča odloči za učiteljišče v Zagrebu. Anton in Franc, ki sta ̀e v otroštvu izstopala med najboljšimi učenci Varàdinske gimnazije, sta nadaljevala študij na Filozofski fakulteti dunajske univerze. Anton je po študiju klasične filologije in slavistike slùboval v Ljubljani: najprej na Mahrovi trgovski šoli, nato pri Trgovski in obrtni zbornici in slednjič v Mestni hranilnici. Bil je vsestransko razgiban publicist in izjemno prizadeven kulturni organizator. Najmlajši Mihael rojen 12.08.1862, se poroči z Marijo Lihtenvalner na domačijo v Loperšice. Rodi se jima troje otrok: Matija, Anika in Miha. Kolikor vem Anika ni bila poročena. Matija Trstenjak in Julijana Dogša sta starša tete Julike, strica Iveka in mojega očeta Zvonkota. Miha in Milica Trstenjak pa tvorijo vejo drùine iz katere izhajajo Milica, Ciril, Slavko, in Viktor (vsi trije z moškim nasledstvom).